|
|
|
|
|
Marketinški up
Ena ful kul titula. In številni krivci zanjo.
Priznam, veliko prepričevanja je bilo potrebnega, da sem oddal prijavo za marketinški up. Ali sem še vedno "up" po 10 letih bolj ali manj intenzivnega dela v naši panogi? Ali ne bi raje dal prednosti komu vsaj malenkost mlajšemu, ki je ravno magistriral?
Odtehtalo je mnenje, da se mora metodologija, ki je bila načeta, razvijati naprej. Zamisel, da je zadovoljenost tisto, kar moramo meriti (in ne zadovoljstvo), naj preverijo in razdelajo še drugi strokovnjaki.
In naj vam povem, zadeva je "ful kul". Nekaj "hudih" strokovnjakov, ki zares nekaj vedo o marketingu in znanstvenem raziskovanju (in niso poklicni "guruji"), ti dokončno razčisti eno ključnih vprašanj: "A si v svoji magistrski malo pretiraval, ko si napisal, da so stvari drugačne, kot se zdijo?". Kar je še lepše, v magistrski je pravzaprav veliko let izkušenj, raziskovanja in prakse, tako da tudi odpadejo vsa namigovanja na "teoretični prispevek".
Ja, sledijo tudi številne čestitke od vsepovsod (še enkrat hvala prav vsem) in po dolgem času imaš izgovor za kratke pogovore s kolegi. 
Vsi, ki še ne veste, kaj je zadovoljenost in zakaj vaše stranke niso zadovoljne (čeprav ste prepričani, da so), si preberite nekaj o zadovoljstvu (zaposlenih). Če nimate časa, pa lahko počakate na nekaj naslednjih prispevkov na Malih sivih celicah. Prej ko slej boste zadovoljili svojo radovednost. 
No, nikjer drugje ni primernejšega prostora, da se še enkrat zahvalim vsem "krivcem" za to nagrado:
- Oma (stara mama po ne-štajersko); vsak teden me je kot otroka vodila na bolšji sejem, kjer sem preprodajal stripe in drugo rabljeno blago - in vedno znova me je poučila, da naj poslušam, če želim prodajati; verjetno sem se takrat začel učiti marketinga?
- Natalija; pusti me cele ure za računalnikom in čudnimi knjigami ter revijami; če me ne bi čisto tako po ovnovnsko lansko leto priganjala, da se potrudim, verjetno še nekaj let ne bi bilo magistrske; no, pa še enih 500 razlogov imam, da je številka 1 pri meni
 . - Celotna družina, od staršev do brata, svakinje, nečakov, nečakinje, tašče in tasta, svaka, do vseh tet, stricev in tretjih kolen seveda; če mi ne bi tolikokrat povedali, kako sem vedno večji, bi verjetno ostal še vedno čisto majhen otrok
 . - Prof. dr. Damijan Mumel (mentor) in prof. dr. Boris Snoj (somentor); dosledna, vrhunska strokovnjaka, ki pozornim poslušalcem posredujeta praktično večne osnovne resnice marketinga. Če ju ne bi poslušal, bi verjetno ostalo le pri "up"u.
- Viktor Vild; človek, ki se je verjetno v praksi več ukvarjal s človeškimi viri, kot so številni strokovnjaki s tega področja uspeli prebrati. Njegovo žilica za sodelovanje, koristni nasveti in vzpodbude so zaznamovali zadnjih 8 let mojega življenja in prispevali k magistrski nalogi levji delež.
- Tanja Kavran (to mogoče nisi pričakovala, ampak moram
 ), sekretarka DMS; poznam jo sicer prekratek čas, glede na to, kako pozitivna oseba je. Motivira, vztraja, pohvali, razdaja se. Srčna, prijazna in tista, ki je "kriva" za končno odločitev, da oddam nalogo. - Vesna Gornjec je sodelovala pri zametkih metodologije, ki se je kasneje razvila iz tega; če ne bi Vesna tistega usodnega dne prišla z razdelano teorijo zadovoljstva, bi se celotna slika mogoče obrnila čisto čisto drugače...
- En kup ljudi, ki berete tole, se med seboj ne poznate, a vedno zelo zelo veliko prispevate k mojemu delu. To bi bil predolg prispevek, da vas vse naštejem, ampak vedite, "krivi" ste.
Toliko za začetek. Več o marketinškem upu naslednjič, ko uspem predelati zanimivo delo Maje Hosta, marketinškega upa 2008 za najboljše diplomsko delo.
Dušan
|
tommb
|
9. junij 2008 ob 18:46:09
Saj vem, da tvegam s tem ko se oglašam - a moram. Prav zanimivo je, da nisem vedel, da je to naslov tvojega podiplomskega dela ... kako je to možno, po drugi strani pa poznaš vplivne ljudi v nekem podjetju, kjer je pa način stimulacije zaposlenih tak, da dobita tisti ki lenari in tisti, ki je vpleten v večji del projektov in tudi izven delovnega časa dela brez plačanih nadur dela za službo popolnoma enako. 
V podjetju, kjer se delo enote zgubašev in kroničnih parazitov dodeli drugi enoti, na kolegiju pa se pohvali da so splavali iz rdečih številk ...
Morda pa je to teorijo le mičkeno težje, ja morda celo nemogoče preliti v prakso 
Nikakor ne dvomim v tvojo strokovnost, bolj dvomim v praktično izvedljivost vseh teh teorij ...
|
|
|
Dušan
|
9. junij 2008 ob 19:16:09
Hej, nič ne tvegaš po moji oceni. Kakšno iskrivo debato s sodelavci mogoče. 
Je pa tako, da osebno po vseh letih dela na tem področju in poglobljenega raziskovanja menim SKORAJ tako, kot je enkrat lepo napisal in rekel mag. Rudi Tavčar: "Nezadovoljni zaposleni? Sami so si krivi!" No, saj je tudi on mislil skoraj tako.
Teorija, ki sem jo razvil v magistrski, je pravzaprav tako generična in bazična, da bolj ne bi mogla biti. Je pravzaprav čisto zdrava kmečka pamet, povezana s preverjenimi psihološkimi koncepti. In zato definitivno drži. Je pa največja težava, da moraš najprej sploh dojeti, da je zadovoljstvo čisto napačna beseda in koncept... izmišljena beseda za poenostavljanje kompleksne psihološke situacije.
No, pa nazaj k praksi - vem, kaj te muči, a je problem vseeno večplasten. Trenutno delam na tej zadevi pri enem drugem podjetju, mogoče pa bova imela midva jeseni kakšno diskusijo na to temo... 
|
|
|
tommb
|
9. junij 2008 ob 19:27:51
Sem vesel, da si dojel kje me žuli, a ne verjamem, da se bo to kdaj spremenilo.
Najbolj žalostno je, da tisti sistem ubil voljo po progresu in jo zamenjal z iskanjem bližnjic in linije minimalnega upora in to vseh profilih kadra ...
Edina pot do zadovoljstva je Skrivnost, ki jo najdeš v knjigi The Secret, kar pa je pravzaprav moto za stagniranje, saj te motivira k temu, da je vedno lahko še slabše, kot trenutno je. Iskrene debate pa so po mojem mnenju v službi skoraj nemogoče, saj nikoli ne boš predpostavljenemu povedal iskreno vsega, razen takrat ko nimaš več kaj izgubiti. Da do "nirvane" v smislu "nimam več kaj izgubiti" ne prideš, pa je poskrbel sistem na ta način, da je omogočil kredite.  Dokler bodo krediti torej ne bo iskrenih pogovorov ...
|
|
|
Dušan
|
9. junij 2008 ob 19:33:19
Iskrene debate so itak iluzije, tako kot krediti. Težava je v latentnih (prikritih) potrebah in motivih.
Dejstvo je, da idealno nikoli ne bo, za kar pa je kriva čisto človeška psiha, nagoni in potrebe. Ampak vseeno sem videl že toliko pozitivnih sprememb, da sem prepričan, da se da zadeve izboljšati.
Čeprav reči, da nam je slabo, je krivično do 96% drugih ljudi na zemlji, ki so v bistveno slabši situaciji od nas...
A se mi samo zdi, da manjkajo še kakšni dobri smeški v galeriji?
|
|
|
tommb
|
9. junij 2008 ob 19:53:20
Prav to kar si napisal je tematika knjige The secret (priporočam).
Pa da se vrnem v prakso in realno življenje - tudi krivično nagrajevanje/stimuliranje je lahko vzrok da ti gre "slabo". Vse je odvisno kaj tretiraš pod slabo in kaj so merila. Meni je vsekakor zelo pomembna pravičnost, morda celo bolj kot kak cent več pri plači ...
|
|
|
|
|
|
|
|
|